Prerod

Moram reči, da sem globoko zaskrbljen nad (ne)ukrepi sedanje vlade in, po mojem mnenju, popolnim nerazumevanjem sedanje krize. Tako politikom kot velespoštovanim ekonomistom manjka vsaj trohica ZKP – zdrave kmečke pameti.

Tudi pri nas so se ukrepi vlade za zmanjševanje posledic ali ublažitev krize bili usmerjeni samo od zgoraj navzdol: banke, podjetja, delodajalci, nič od teh pomoči pa se ni prelilo na tiste, ki so pomoči dejansko potrebni, na navadne državljane.

Do neke mere razumem ameriško obsedenost z bankami in pomočjo bankam, saj njihovo gospodarstvo temelji na bankah. Če se ustavijo banke, se ustavi vse.

Naše gospodarstvo, se mi zdi, temelji na potrošnikih. Če potrošniki ne trošijo, se vse ustavi, ne glede na aktivnost bank, saj je slovenski potrošnik veliko bolj gotovinski potrošnik. Ameriški potrošniki kupujejo večinoma vse na kredit in so torej kreditne kartice ter banke pri njih temelj gospodarstva. Pri nas pa ponavadi porabimo toliko, kolikor imamo, oziroma toliko, kolikor vemo, da bomo v kratkem imeli.

Podpiranje bank in podjetij, delodajalcev v slovenskem okolju, v katerem so moralni standardi praktično neobstoječi, se nujno izrodi v podpiranje že tako bogatih in politično zaščitenih nesposobnežev.

Mladina piše, da nam grozi drugi, še hujši val krize.

Jaz pravim, da nam grozijo še četrti, peti in šesti oziroma kar dolgo utapljanje, ki bo bistveno preseglo dimenzije Velike depresije. V to nas bodo peljali naši pametni politiki in strokovno podkovani ekonomisti, in sicer zato, ker politiki nimajo dovolj moških atributov, da se spoprimejo s težkimi vprašanji, ekonomisti pa so premočno zasidrani v lastnih doktrinah.

Politiki bi se v takšnem trenutku morali izključno osredotočiti na reševanje krize od spodaj navzgor (z UTD, na primer) in v državi vpeljati izredne razmere (v smislu nacionalne kampanje za reševanje določenega problema, kot je, recimo, Churchill napovedal “kri, pot in solze”), da se rešimo krize. Za ekonomiste pa mi je jasno, da ne vidijo rešitve, saj so del problema. Današnja kriza je kriza določenega gospodarskega modela, ekonomske doktrine, ki se je v lastni ošabnosti postavila za edino mogočo, ter je prav zaradi tega nesposobne videti lastne omejitve in pomanjkljivosti. Še več: danes veljavna ekonomska doktrina, zaradi katere se državna pomoč steka v napačne žepe, je po svoji naravi povsem ideološka, saj ne dopušča ugovarjanja. Kdor koli ji nasprotuje, je označen za neizobraženega ignoranta, ki sploh ne ve, kako gospodarstvo deluje.

Žal mi je le, da bomo verjetno prišli do lakote, izgredov in razrednega boja, preden bodo politiki in ekonomisti razumeli, da bi bili morali ukrepati pametneje veliko prej.

Leto 2010 bo torej odlično leto za vzpon, dobesedno apoteozo, Janeza Janše, saj kot populist brez enega samega tehtnega argumenta, samo čaka na kopičenje čustvenega naboja med ljudmi, da to energijo sprosti v tisto smer, ki je zanj najbolj ugodna.

Bomo sedeli križemrok, se pustili, da nas še naprej hipnotizirajo z bebavimi resničnostnimi šovi in lažnimi novicami, dokler se ne zbudimo v kruto realnost, da je prepozno. Bojim se, da je odgovor na to vprašanje: Da. Nek francoski mislec je zelo lepo povedal: Prezgodaj je, da bi dojeli, da je že prepozno.

Nedelja; cestninska postaja pred Zagrebom; gneča. Z družino se vračamo z obiska sorodnikov v Vojvodini, ki sem jih nazadnje videl pred kakimi dvajsetimi leti. Kolona napreduje zelo počasi, prepočasi. Večina avtomobilov ima slovenske registrske tablice, nekateri italijanske, tu pa tam kdo avstrijske, nemške ali švicarske. Po obrazih, oblačenju in govorici telesa pa vem, da so to večinoma prebivalci nekdanje Jugoslavije, ki se po prvomajskih praznikih vračajo na delo v tujino. Vozniki postajajo vedno bolj živčni. Začne se prerivanje. Tisti bolj prebrisani se v trenutku nepazljivosti vrinejo v sosednjo kolono v prepričanju, da je hitrejša. Eden drugega kolnejo skozi odprta ali zaprta okna. Še malo, si mislim, pa bo pretep. Predme se vrine ford mondeo iz Zagreba. Voznik me opazuje v ogledalu in čaka, kdaj bom izstopil in ga kresnil. Ne bom ga. Toda nikoli ne veš. Rezultat: Po dolgem prerivanju in čakanju vendarle pridemo do postaje, plačamo, odrinemo naprej in ugotovim, da so tudi največji prebrisanci, ki so se najbolj prerivali in najbolj uspešno izrivali sosednje avtomobile, le kak meter pred nami in nič več. Ogromno prerivanja, prepiranja in varanja za nič.

Vsa slika se mi zdi precej žalostna. Cel kup ljudi v popolnoma isti situaciji in vsak vleče na svojo stran, vsak misli le na lastno zadnjo plat. Rezultat: Nihče ni v prednosti, le vsi smo malo bolj nejevoljni in se vsi malo bolj sovražimo. K temu lahko še dodam, da smo vsi sužnji, vsi kolesca v ogromnem proizvodnem sistemu, delamo, se mučimo, garamo kot živali za to, da odplačamo dolgove, medtem ko se redki bogatijo na naš račun in nikoli ne čakajo v vrsti. In namesto, da bi se združili v eno silo, namesto da bi razumeli, da smo v isti »barki«, smo se sposobni poklati med sabo za en beden meter prednosti. Dvojno zasužnjeni.

Sposobnost preživetja naroda je, kakor tudi bogastvo naroda, odvisna od skupne stopnje razvitosti naroda. Egoizem in borba vseh proti vsem je z vidika evolucije nekaj zelo zastarelega. Višje razviti organizmi in ekosistemi delujejo na načelu sodelovanja. Volkovi ubijajo srne. Po človeški logiki se nam zdi, da gre za sovražen odnos, dejansko pa gre za odnos sodelovanja, saj volkovi ohranjajo populacijo srn na vzdržljivi stopnji ter odstranjujejo šibkejše primerke in omogočajo preživetje večjemu številu zdravih srn, ki imajo na voljo več hrane. Gre za sodelovanje.

Prihodnost vseh nas bo odvisna od naše sposobnosti sodelovanja in solidarnosti. Ko bi lahko izključili zgodovinske dejavnike in krivičnost makroekonomskega ustroja sveta, lahko rečemo, da je bogastvo narodov odvisno od njihove sposobnosti sodelovanja in ne konkurenčnih prednosti. Čez nekaj let bomo resno morali pregledati vse sisteme oskrbovanja, ki nam danes omogočajo preživetje, in takrat bo pomembno, da znamo sodelovati. Tako kot je Madžarska danes odličen primer splošne gospodarske obubožanosti zaradi nesposobnosti sodelovanja, bo tudi naša blaginja v prihodnosti odvisna od tega, če bomo znali gledati dolgoročno in narediti nekaj za skupno dobro, ne pa le za svoje sedalo.

Vsi bi radi bili svobodni, malo ljudi pa se zaveda, da je cena svobode osebna odgovornost. Če hočem biti svoboden, moram prevzeti odgovornost za celo vrsto zadev, o katerih sam, svobodno odločam. Pogosto je veliko bolj preprosto prepustiti odločanje nekomu na vrhu, recimo politikom, in se potem pritoževati, da niso naredili ničesar. V bližnji prihodnosti si bomo zagotovili dobro življenje le, če bomo prevzeli odgovornost za svoje preživetje in si družno zavihali rokave. Ni mi treba verjeti. Počakajte nekaj let.

»Slovencev nas je, kolikor nas je. Smo takšni, kakršni smo. Drugih ni.«

Od časa do časa se tu pa tam pojavi vprašanje preživetja slovenskega naroda, toda skoraj vedno izključno kot vprašanje rodnosti ali ohranjanja kulturne identitete. V naslednjih desetletjih pa se bo celotno človeštvo moralo soočiti z usihanjem fosilnih goriv in bistvenim zmanjšanjem razpoložljive energije. Ko bi se politiki spoprijeli s tem vprašanjem in ga začeli že sedaj reševati, bi človeštvo verjetno bilo sposobno relativno mirno opraviti prehod iz naftne dobo v naslednjo. Ker pa se večina politikov ukvarja z vsem drugim kot pa pomembnimi vprašanji, se v prihodnosti verjetno ne bomo mogli izogniti vojnam za vire, močnemu širjenju političnih nemirov, razpadu večine družbenih sistemov in občutnemu zmanjšanju števila prebivalcev na tem planetu. Leta 2050 nas zagotovo ne bo osem, deset ali več milijard, temveč se bo človeštvo najverjetneje skrčilo na štiri ali tri milijarde ljudi. Kdor ne verjame, naj preveri informacije o prihodnosti nafte, rodovitnosti prsti, razpoložljivosti pitne vode itd. Mediji o tem ne poročajo, ker je namen medijev, da ljudi kratkočasijo (Panem et circenses!); politiki o tem ne govorijo, ker slabe novice ne prinašajo volilnih prednosti. Tudi mi, kritični bralci, bi se v bistvu najraje obrnili na drugo stran in se skušali na vso silo prepričati, da to ni res, da bo, če že ne večno, vsaj naslednjih dvesto let vse še tako, kot je bilo do sedaj. Žal pa moramo pogledati resnici v oči in si priznati, da ima naš planet svoje meje, da se v prihodnosti ne bomo več ukvarjali z večjo ali manjšo onesnaženostjo vode, ampak z golim preživetjem in pravo pravcato LAKOTO tudi v Evropi. Seveda, če ničesar ne naredimo.

Obstoj Slovencev v prihodnosti ne bo odvisen od števila novorojenčkov ali tega, če še znajo govoriti slovensko. Preživetje posameznih narodov bo odvisno od njihove pripravljenosti na bodoče izzive. Združene države so vojaško že pripravljene za nasilni prevzem preostalih virov nafte na svetu. Irak je bila prva žrtev, Iran bo naslednja. Afganistan in Pakistan sta zanimiva samo zaradi plinovoda, ki bi srednjeazijsko nafto prepeljal do morja. Venezuela, Mehika, Indonezija in Nigerija lahko začnejo že sedaj trepetati pred najmočnejšo vojsko na svetu in velesilo, ki noče podpisati nobene mednarodne konvencije o vojaških vprašanjih: od protipehotnih min, prek jedrskega orožja do mednarodnega kazenskega sodišča. Kitajska, ki bo potrebovala vedno več nafte in surovin, je v tem tednu svetovni javnosti predstavila svoje vojaške zmogljivosti. Je vse to naključje?

Slovenska politika pa se, kot tudi politika Evropske unije, obnaša kot evolucijsko najbolj zaostalo bitje, ki še vedno ni dojelo bistva igre. Medtem ko se druge opice presedajo na višje veje, bližje preostalemu sadju, mi še vedno gledamo črvička, ki leze po naši veji in se kregamo, če je levičar, desničar, komunist ali domobranec, tajkun ali revež, oziroma se z najbližjo opico kregamo za dva centimetra veje med nama.

Vsaka stvar ima svoj čas pod tem nebom, in sedaj je čas, da vsi postanemo odgovorni ter se potrudimo najti odgovor na naslednja vprašanja: Kako se bomo v prihodnosti ogrevali? Zaman podpisujemo sporazume o Južnem toku z Gazpromom. Ko bo Rusom začelo zmanjkovati plina, bodo pipico preprosto zaprli. Kaj bomo jedli? Bomo še naprej uničevali rodovitno zemljo z umetnimi gnojili, ki nam jih vsiljujejo multinacionalke? Bomo kot neumni šolarček še ponavljali na pamet naučene paradigme gospodarskih modelov, ki jih je Amerika izoblikovala za lastno korist, namesto da pomislimo, kakšna ekonomska doktrina bi bila bolj primerna za nas?

V boju za preživetje prevlada pametnejša opica. To je jasno. Ni mi pa jasno, zakaj bi morali prav mi igrati vlogo neumne opice.

Ljudje so od vedno hoteli vedeti, kakšna bo njihova prihodnost in mislim, da ni treba posebej poudarjati, da prihodnosti ne moremo predvideti. V redkih zgodovinskih momentih pa imamo na voljo takšne podatke in dejstva, ki nam omogočajo, da logično zaključimo, kaj se bo najverjetneje zgodilo v prihodnosti. Oglejmo si torej dejstva.

Ni nobenega dvoma, da smo pred približno 150 leti začeli uporabljati do sedaj najbogatejši vir energije v zgodovini človeštva: nafto. To izjemno bogato gorivo je omogočilo še hitrejši razvoj industrijske revolucije, ki se je začela na osnovi premoga, s tem pa tudi razvoj človeštva in večkratno povečanje števila prebivalcev na svetu. Nafta je omogočila industrializacijo tudi dejavnosti onstran industrijske proizvodnje, med njimi tudi kmetijstva. Današnja pridelava hrane je v tolikšni meri odvisna od nafte, da za vsako kalorijo na naših mizah porabimo deset kalorij fosilnih goriv, in sicer za gorivo za kmetijske stroje, umetna gnojila, herbicide, pesticide ter energijo za predelavo, prevoz in distribucijo hrane.

Drugo dejstvo je, da so fosilna goriva, zlasti nafta, končen vir. Zaloge nafte niso neskončne. Vrh proizvodnje nafte smo verjetno že presegli. To pa pomeni, da smo od začetka pridobivanja nafte do danes pokurili približno polovico vse nafte, ki je na voljo na tem planetu. V naslednjih letih se bo količina načrpanih sodčkov nafte zmanjševala iz leta v leto, potrošnja pa se ne bo zmanjševala. Logično sledi, da bo cena nafta začela hitro rasti, s tem pa se bodo močno podražile številne dejavnosti. Električno energijo še lahko pridobivamo v hidroelektrarnah ali jedrskih elektrarnah, pa tudi iz plina, premoga, vetra, plimovanja itd. S čim pa bodo kmetje poganjali svoje stroje? Ne pretiravamo, če predvidimo, da se bo v prihodnosti hrana začela močno dražiti. Ali se lahko izognemo lakoti, nemirom, vojnam zaradi vedno manjših količin hrane, če upoštevamo tudi dejstvo, da nafto potrebujemo tudi za izdelavo številnih fitopatoloških sredstev? Odgovor je preprost: Lahko, vendar se moramo na konec naftne dobe pripraviti. Ker se bo nafta začela močno dražiti že v naslednjih letih, se moramo začeti pripravljati že sedaj. Kaj to pomeni?

Sedanja industrijska proizvodnja hrane je nevzdržna in neracionalna, saj je globoko oranje povsem nepotrebno in skupaj z uporabo umetnih gnojil uničuje rodovitnost prsti. V zadnjih stotih letih smo na svetovni ravni izgubili približno eno tretjino rodovitne prsti. Prva naloga je torej obnova rodovitne zemlje.

V neki šali je umirajoči vinogradnik tik pred smrtjo sinu zaupal veliko skrivnost: »Veš, vino lahko pridelujemo tudi iz grozdja.« Na podoben način bi morali odkriti, da lahko hrano enako učinkovito pridelujemo tudi brez traktorjev, umetnih gnojil in strupenih kemikalij. Sedaj bi potrebovali obširno kampanjo osveščanja pridelovalcev in številna usposabljanja o obnovi naravne rodovitnosti tal.

Preprosto povedano: polja bi morali le površinsko prezračevati, da z globokim oranjem ne uničimo mikroflore, jih pokrivati z naravno zastirko (slamo, senom ipd), kolobariti z rastlinami, ki bogatijo zemljo z dušikom (stročnice, volčji bob, lucerna ipd), ter jo občasno redko gnojiti s kompostiranimi živalskimi iztrebki. Boleznim se lahko izognemo z mešanjem posevkov, saj so monokulture prvi razlog za izjemno uspešnost številnih škodljivcev.

Opravičujem se za tako prozaično preproste misli, vendar obstaja nevarnost, da v prihodnosti brez hrane ostanemo brez številnih dosežkov visoko razvite človeške kulture. Primum vivere, deinde philosophari, je rekel Aristotel.

Svojih težav ne moremo rešiti z istim razmišljanjem,

s katerim smo jih ustvarili.

Albert Einstein

Doživljamo eno najglobljih gospodarskih kriz v zadnjih osemdesetih letih in se kot mnogi tudi sam nagibam k mnenju, da to pomeni tudi konec kapitalizma oziroma sedaj veljavnega gospodarskega modela. Strokovnjaki za ekonomijo temu ugovarjajo, češ, saj smo imeli že več kriz v preteklosti. To je tudi res, vendar smo pet največjih kriz imeli v zadnjih 25 letih tega gospodarskega modela, ki je star več kot dvesto let.

Ne pravim, da se bo ta ekonomski model zrušil z mogočnim treskom. Gospodarstvo se bo po sedanji krizi še opomoglo, toda sosledje kriz, od katerih je vsaka hujša od prejšnje nam kaže, da se je umiranje tega gospodarskega modela že začelo, vendar tega ne moremo razumeti, če gledamo stvari od znotraj in krize ne moremo rešiti z miselnimi orodji, na osnovi katerih je ta kriza tudi nastala. Potrebno je veliko širše razmišljanje, pri katerem bomo upoštevali tudi številne druge dejavnike in ne le te elemente, ki se upoštevajo v sedanjem ekonomskem modelu. Od ekonomije moramo preiti na meta-ekonomijo. Kaj pa to pomeni?

Problem sedanjega ekonomskega modela je, da je nevzdržen. Za delovanje ekonomije, kakor je zastavljena po sedaj veljavnem pojmovanju, je nujno potrebna gospodarska rast, saj temelji na denarju, ki je obremenjen z obrestmi. Nenehna gospodarska rast pa je dolgoročno nevzdržna, saj velik del ekonomije temelji na končnih virih. Za delovanje gospodarstva je namreč potrebna energija, vendar danes večji del te energije pridobivamo iz fosilnih goriv, med katere štejem tudi premog, ki pa niso obnovljiva. In če torej gospodarstvo postavimo na vire, ki so končni, ne moremo imeti neskončne rasti. Naredili smo računovodsko napako, ker štejemo te naravne vire za prihodke in ne za kapital.

Pravi, vzdržni ekonomski model bi moral upoštevati veliko več elementov. V računovodskih izkazih bi morali upoštevati tudi stopnjo izkoriščanja naravnih virov, vpliv gospodarske dejavnosti na dobrobit prebivalstva, človekovo dostojanstvo, srečo, dobrobit naravnega okolja, srečo in zadovoljstvo delavcev in še vrsto drugih stvari. Računovodstvo bi moralo zajeti veliko več vidikov vsega, kar sestavlja življenje ljudi in življenja planeta ter družbene elemente.

Eden izmed najbolj poštenih načinov obdavčitve je davek na dodano vrednost, saj obdavčuje potrošnjo. Kdor ima veliko denarja, veliko kupuje in torej plača veliko davkov v obliki davka na dodano vrednost. Podjetja pa bi morala podobno plačati več davkov, če imajo ugodnejše pogoje poslovanja. Tako bi, na primer, podjetje s sedežem v glavnem mestu moralo biti bolj obdavčeno od enakega podjetja, ki posluje na periferiji. Podjetje v glavnem mestu ima namreč boljše cestne povezave, lažji dostop do bolj zmogljive infrastrukture, več možnosti, da zaposli ustrezno izobražene delavce, saj jih večina živi v prestolnicah. Podjetje na periferiji pa ima večje težave, saj nima tako široke izbire osnovnih storitev, ki so potrebne za njegovo delovanje. Zaradi oddaljenosti od večjih centrov, težje prodaja svoje blago ali storitve.

Če je poslovanje podjetja takšno, da izkorišča več naravnih virov, bi moral davek na to dejavnost biti višji, če pa prispeva k obnavljanju in zdravju naravnega okolja, bi moralo biti nagrajeno z nižjo obdavčitvijo. Podjetje, ki svojim delavcem zagotavlja človeka dostojno življenje, ki jim zagotavlja delo takšno delo, ki jih osebno izpolnjuje in jih ne pretvarja v nadomestek stroja, bi moralo uživati davčne ugodnosti.

Samo na ta način lahko ustvarimo gospodarske dejavnosti, ki bodo dolgoročno vzdržne in bodo v skladu s temeljnimi načeli človekovega dostojanstva.

Ga vidite bradača v kuti iz žakljevine na ulicah svojega mesta, ki kriči s počenim glasom: »Konec je kapitalizma! Konec pregrehe! Konec je naše civilizacije! Konec sveta je blizu! Skesajte se!« Veliko podobnih člankov lahko zadnje čase beremo, ko gledamo, kako se vse okoli nas razvija začetek ene izmed največjih gospodarskih kriz v zgodovini človeštva. Morda je prehitro in prelahko reči, da je res konec kapitalizma ali naše civilizacije, je pa povsem res, da smo priča enkratnim dogodkom, ki bodo močno zaznamovali našo prihodnost. Govorilo se je o finančni krizi, kreditni krizi, gospodarski krizi, socialni krizi, vse to pa pomeni tudi politično krizo, začinjeno z energetsko krizo in tako dalje in tako naprej.

Čeprav obstaja nevarnost, da bom izzvenel starokopitno, moram tudi sam priznati, da gre v bistvu za krizo vrednot. Naj navedem dva preprosta primera.

V Sloveniji smo po prehodu v tržno gospodarstvo doživeli velik razmah podjetništva. Nova podjetja so se pojavljala kot gobe po dežju in vsak podjetnik je bil prepričan, da bo postal milijarder. Ne bom pozabil naročnika majhnega prevoda, ki mi je v baru v okolici Ljubljane, medtem ko je ob 10h dopoldan pil dvojno vecchio romagno, razlagal, kako bo razvil svoje podjetje do neskončnosti, si kupil helikopter in še kdovekaj. Prevoda mi ni nikoli plačal, od podjetja pa tudi ni nikoli nastalo nič. Po prvih letih takšnega podjetništva je slovensko gospodarstvo bilo v plačilnem krču. Vsi so dolgovali vsem in poslovanje je bilo onemogočeno. Zakaj? Podjetniki so potrebovali teh nekaj let, da so razumeli, da so za normalen potek poslovanja potrebne vrednote. Takrat je v Sloveniji prevladovala otročja vera v hitro bogatenje na račun drugih. To pa ne gre. Če ne plačuješ računov, ki jih prejmeš, tudi drugi ne bodo plačevali računov, ki si jih izdal. Pika.

Drugi primer. Med novimi članicami Evropske unije so gospodarsko nekatere na boljšem, druge na slabšem. Nisem še slišal makroekonomskih razlogov za obupno gospodarsko stanje Madžarske, mislim pa, da imam čisto svoj odgovor: moralno razsulo. Z Madžarsko imam občasne stike že od otroštva in kot Madžar je nimam namena neupravičeno braniti: Nisem povsem prepričan, da sem v življenju že srečal poštenega madžarskega poslovneža. Vsi, ki sem jih srečal, so me poskušali prevarati. Vsakič, ko sem se usedel v taksi v Budimpešti, so me taksisti poskušali ali me uspeli okrasti. Vsak natakar, prodajalec, uslužbenec itd bo, če se le da, skušal tako ali drugače zaračunati več, kot bi bilo treba. Isto mi potrjujejo vsakič drugi prijatelji, ki se jim zgodi, da odidejo na Madžarsko. V tako kriminalnem gospodarskem okolju pa preprosto ne more biti blaginje.

Vsakič, ko se s kakim ekonomistom pogovarjam ali dopisujem o sedanji krizi in možnosti za izhod iz nje, se mi zdi, da v vsej svoji strokovni podkovanosti vendarle nimajo potrebnega znanja, da najdejo rešitve. Po izobrazbi nisem ekonomist in torej ne morem svojih prepričanj argumentirati tako, da prepričam ekonomiste. Vem pa, da ekonomisti ne bodo našli rešitve, ker imajo preveč omejen pogled. Vse ekonomske analize sedanje krize se omejujejo na ozko področje finance, monetarne politike, ekonomije in mednarodnih odnosov. Ko bi hoteli najti trajno in vzdržno dolgoročno rešitev, bi morali najprej imeti veliko širši pogled. Prav rešitve ne bomo našli, dokler ne bomo upoštevali tudi vrednot, kot so človekovo dostojanstvo, varovanje okolja, sožitje med narodi, človekove pravice itd. Obljubim: o tem naslednjič.

Začelo se je s finančno krizo, ko so ljudje izgubili zaupanje v finančne trge in finančne instrumente. Banke so zaradi neprimernih investicij v dvomljive finančne instrumente zašle v krizo in prenehale dajati kredite. Finančna kriza je tako postala gospodarska kriza. Ljudje ne morejo več dobiti ugodnih posojil in so prisiljeni se odreči številnim nakupom. Po zaupanju v finančne instrumente je upadlo še zaupanje potrošnikov. Ko človek dvomi v svojo finančno prihodnost, ne kupuje več in začela se je gospodarska kriza. Tej bo nujno sledila socialna kriza, ker je veliko ljudi že izgubilo službo in veliko jih še bo. Vsaka od teh kriz poglablja drugo krizo in smo tako sedaj priča spiralnemu poglabljanju vseh kriz. Vprašanje je le še, kje je najnižja točka, po kateri lahko pričakujemo, da se bo spirala ustavila in bo gospodarstvo spet normalno delovalo. Prepričan sem, da je najnižja točka veliko nižja, kot si predstavljamo.

Če si ogledamo krivuljo gospodarske rasti od začetka sedemdesetih let, ko je Nixon odpravil zlate rezerve, lahko opazimo eksponenčno rast, ki nikakor ne more predstavljati rasti v realnem gospodarstvu, torej povečani proizvodnji oprijemljivih izdelkov ali povečanem prometu dejansko opravljenih storitev. Velik del te gospodarske rasti izhaja iz prometa z vse prej kot oprijemljivimi finančnimi instrumenti. Njihova vrednost je odvisna od percepcije ljudi, ki so udeleženi v prometu s temi instrumenti. Današnje krize so posledica izgube zaupanja v delovanje finančnih trgov, gospodarstva, bank, skratka: vsega. Na prvem mestu je zaupanje v to, da lahko politiki sploh kaj naredijo. Mislim, da ne pretiravam, če pravim, da se bo celotno svetovno gospodarstvo skrčilo na raven iz poznih sedemdesetih let. Balon, ki se je napihoval dobrih trideset let, je počil in hitro vleče za sabo celoten volumen gospodarstva, ki ni slonelo na trdnih tleh.

Kdo lahko ustavi to padanje? Nihče. Posamezniki nimamo denarja, da bi veselo trošili in tako spodbudili gospodarsko rast. Preostanejo le politiki, ki pa so nesposobni rešiti krizo, ker je ne razumejo. Gre za dva povsem ločena svetova: svet politikov in gospodarstvenikov, ki ne razumejo zneskov pod milijonom evrov, in svet navadnih smrtnikov, ki si milijona evrov sploh ne znamo zamisliti, da o milijardah sploh ne govorimo. Politiki od Obame do Berlusconija, prek Gordona Browna, Sarkozyja in še koga, mečejo cele kupe denarja v bančni sektor z milo izrečeno pobožno željo, da bi banke začele posojati navadnim smrtnikom. Ne nalagajo jim te obveznosti, temveč jih vljudno prosijo. Banke pa ne posojajo. Nagrajujejo neuspešne direktorje in finančnike, ki so povzročili to krizo, s tem da podržavijo njihove neuspešne banke. Zelo preprosto povedano: z denarjem iz državnega proračuna kupujejo deleže v neuspešnih podjetjih. Poslovni svet na najvišji ravni je tako rešen, posledice njihovega pohlepa pa sedaj bremenijo državni proračun, ki ga pa financiramo davkoplačevalci, torej spet mi, navadni smrtniki. Namesto, da bi državna pomoč prišla do srednjih in nižjih slojev, ki bi najbolj potrebovali pomoč, se denar, ki smo ga vplačali v državno blagajno, pretaka v slabo vodene banke, zavarovalnice in borzne hiše. Denar gre spet od revežev k bogatim. In to naj bi rešilo krizo!

Nekateri trdijo, da je zlom ameriške borze leta 1929 bil umetno ustvarjen dogodek, katerega namen je bil nižjim slojem odvzeti še zadnji kovanec in ga prenesti v žepe najbogatejših. Sprva sem dvomil v to teorijo zarote, sedaj ji popolnoma verjamem.

Ob cesti stojita okoljevarstvenika z velikim napisom: »Ustavite! Konec sveta je blizu!« Mimo zdrvi en džip, ki najmanj ne upočasni. Prvi okoljevarstvenik reče drugemu: »Se ti ne zdi, da bi bilo bolje, ko bi napisala, da je most čez dvesto metrov porušen?«

Okoljevarstveniki že vrsto let opozarjajo na nevarnosti, ki nas čakajo, če ne poskrbimo pravočasno za okolje. Seveda se vsi strinjamo, da bi bilo treba nekaj narediti, vendar nas to ne sili k pretirani aktivnosti. Mislimo si, da bi naša malenkost lahko zelo malo doprinesla k temu, da se svet spremeni in se začne vse skupaj vrteti v pravo smer. Prepričani smo, da nimamo dovolj vpliva na politiko na lokalni, kje pa šele na globalni ravni. Problem pa ni le v tem, da se čutimo nemočne, temveč tudi v našem dojemanju nevarnosti. Konec sveta je precej abstrakten pojem in nas ne bo spravil v delovanje. Če pa razumemo, da bomo čez dvesto metrov zgrmeli v prepad, je stvar toliko bolj konkretna, da vemo, da lahko vsaj pritisnemo na zavoro.

Že vrsto desetletij smo prepričani, da bodo težave z okoljem in našim preživetjem verjetno nastopile, toda nekje v prihodnosti. In spet vidimo tukaj napačno pojmovanje. Holivudski filmi so nas navadili na to, da si znamo zamisliti le velike katastrofe, ne pa vsakdanjih sprememb. Enako ne vidimo rasti lastnih otrok, ker jih pač vidimo vsak dan in šele ko pride kak daljni sorodnik na obisk ter reče: »Joj, kako je vaša punca že zrasla! Še včeraj je bila čisto majhna!«, se zavemo, da čas mineva in je punca dejansko zrasla. Enako poteka katastrofa pred našimi očmi, vsak dan, vendar je ne opazimo. Tudi žaba v loncu na štedilniku ne opazi velike katastrofe, kataklizme, temveč le to, da je voda za spoznanje toplejša. Na koncu pa je žaba skuhana.

Ta teden je Svetovna banka objavila, da je svetovno gospodarstvo zašlo v recesijo prvič v zadnjih osemdesetih letih. Torej je nazadnje bilo leta 1929, ko se je po zlomu newyorške borze začela velika depresija. Dejstvo pa je, da se je verjetno več kot 99% današnjega svetovnega prebivalstva rodilo po tem datumu in si sploh ne znamo zamisliti, kaj to čisto konkretno pomeni za nas. K temu prištejmo še, da smo v zadnjih 100 letih na svetovni ravni izgubili eno tretjino rodovitne prsti, da se je že začelo obdobje vedno hitrejših podražitev nafte in torej vojn za nafto (naj mi kdo najde kak drugi razlog za vojno v Iraku), da se ozračje segreva veliko hitreje kot je predvideval Mednarodni odbor za preučevanje podnebnih sprememb pri Združenih narodih ter da doživljamo finančno krizo, ki nima primere v zgodovini človeštva. Zelo na kratko povedano: vse novice govorijo o dogodkih, ki jim ni primerjave, mi pa še čakamo na nek izreden dogodek, ki nas bo prebudil iz tihega soglasja s politiko sprenevedanja.

Tako kot se je v finančnem svetu izkazalo, da celo direktorji velikih bank niso bili večji finančni strokovnjaki od vratarjev na vhodu v pisarne, saj niso predvideli finančne katastrofe, tako se kaže, da tudi politiki večinoma ne vedo, kaj nam vsem grozi. Če pa vedo, si mislijo, da se bodo vsaj oni s svojimi družinami lahko izognili težavam. Morda, če se izselijo na Mars. Kaj lahko naredimo? Zahtevajmo zavedanje, zahtevajmo javno razpravo, zahtevajmo spremembe. Politiki se odločajo izključno na osnovi volilnih izidov. Zakaj jih torej še vedno volimo? Zaradi ljubega kruhka in ljubega miru?

Vsak pameten družinski oče bo skušal pametno naložiti premoženje, da zagotovi prihodnost svojim otrokom. Finančnih naložb ni več in vse kaže, da moramo zahtevati korenite spremembe, če hočemo, da bodo naši otroci smo imeli možnost živeti enako dobro, kot živimo.

Darwin se je v svoji teoriji rahlo zmotil, saj morda pretirano poudarja preživetje močnejšega in torej postavlja za temelj življenja na tem planetu krvavi in neusmiljeni boj za preživetje. Vendar je to le ena plat. Nekateri trdijo, da je v Darwinovi teoriji evolucije močno izražen duh tedanjega časa, začetek industrijske revolucije v Angliji, ko so se novi industrialci borili drug proti drugemu do zadnjega diha. In to je ostalo do danes: tekmovalnost, konkurenčnost, boj za dobiček, prevlada nad bližnjim, nizki udarci ipd dajejo svoje dividende. Dovolj je, da si pobliže ogledamo »uspešnega« poslovneža in nam bo jasno, da obstaja velik razkorak med »uspehom« in človečnostjo.

Vendar se je Darwin rahlo zmotil, saj ne preživi le močnejši, temveč bolj prilagodljivi. Verjetno gre deloma tudi za napako pri prevodu.  “Survival of the fittest” lahko namreč razumemo kot preživetje bolje prilagojenega ali tudi kot preživetje močnejšega. Evolucija je dejansko prilagajanje organizma novim razmeram. Dinozavri so bili najmočnejši nekaj milijonov let, potem pa je prišla katastrofa, ki se ji niso uspeli prilagoditi… in so izumrli.

V bližnji prihodnosti nas čakajo izzivi, ki so primerljivi dinozavrovim. Vsi vemo, da se zaključuje industrijska doba, obdobje neverjetnega gospodarskega, zdravstvenega, socialnega in kulturnega razvoja, ki je temeljilo na fosilnih gorivih. V največ desetih letih bo fosilnih goriv bistveno manj in bodo torej precej dražja. S tem se bo začel konec obdobja, ki je v zadnjih dvesto letih omogočil izjemen razvoj človeške družbe. Bo s tem konec tudi vseh »humanih« dosežkov zadnjih dvesto let?

Vse je odvisno je od naših voditeljev. Na pomanjkanje energije bi se morali začeti pripravljati že sedaj. Alternativnih virov energije ni dovolj in verjetno tudi ni dovolj časa, da jih razvijemo do take mere, da zadovoljimo vse naše potrebe po energiji. Grozi nam vrnitev v srednji vek. Grozijo nam vojne za zadnje preostale vire, za hrano, ozemlje, vodo… ZDA že vsaj osem let vodijo vojno za nafto, ki ji pravijo vojna proti terorizmu. Prav v tem momentu bi torej potrebovali modre voditelje, ki bi človeštvo pripravili na prehod v novo družbo, ki preprosto ne bo imela na voljo nafte, najbolj cenenega energenta v celotni zgodovini planeta.

In kaj počnejo naši politiki? Ničesar. Ukvarjajo se s postranskimi vprašanji, namesto da bi se soočali s pomembnimi. Namesto da bi se ukvarjali s prihodnostjo človeštva, se kregajo za nekaj metrov morske meje ali zlorabljajo trpljenje dekleta v komi in njene družine za svoje nizkotne politične cilje. O pomembnih vprašanjih ne duha ne sluha. Ne moremo si obetati niti minimalnih zagotovil za prihodnost, če dovolimo, da politiko oblikuje požrešna, pohlepna in nemoralna drhal, ki jo vodijo le osnovni živalski nagoni.

Ne vem, kako na to gledate vi, vendar bi se ob nastopu svetovne katastrofe raje znašel v vlogi živalske vrste, ki je prilagojena na spremembe, kot pa v vlogi dinozavrov. Zaradi tega mi je tudi povsem jasno, da so politiki, kakršno poznamo, šteta leta. Prav sedaj, ko bi potrebovali modre voditelje, nam načelujejo politične živali, ki nimajo nikakršnega stika z realnostjo. Sedaj, ko bi se morali soočiti z izzivi prihodnosti, ko bi se morali začeti pripravljati na težke čase, ki bodo nedvomno prišli, je najpomembnejše vprašanje, če je Berlusconi Sarkozyju rekel »donna« ali »Sorbona«.

Preostane nam le še, da poskrbimo zase. Prihodnost bo zagotovljena tistim, ki se znajo prilagoditi. V prihodnosti bosta zelo pomembni skupnost in solidarnost. Preživele bodo skupnosti ljudi, ki si bodo znale pomagati med seboj. V takšni prihodnosti, hvala bogu, ni prostora za politike, ki jim je na prvem mestu barvanje lastne pleše.

V soboto smo z družino bili na obisku pri prijateljih, ki predvidevajo selitev na Kras. Že nekaj let pripravljajo parcelo. Izkopali so kal, da se poleti lahko osvežijo, predvsem pa, da zagotovijo preživetje celi vrsti dvoživk in žuželk, ki so potrebne za dobro delujoč ekosistem. Preprosti čebelnjaki so lično pobarvani in stojijo na zgornji strani zemljišča. S kamni, ki so jih dobili pri izkopavanju vodnjaka so naredili podporni zid in obdali cisterne z vodo, tako da jih sploh ni videti. Na velikem travniku se tu pa tam pojavi ločeno manjše polje, obdano z živo ograjo iz borovnic ali malin in posejano, recimo, s piro. Malo nižje je otroška hišica. »Otroci so jo sami zgradili.« Nižje je hiška z orodjem in globoko v zemlji klet za shranjevanje pridelka ter zimski vrt. »To luknjo v zemlji sem zakril s steklom, da rastline dobijo svetlobo, globoko pod zemljo pa so zaščitene pred zmrzaljo.«

Nedaleč od hiške stoji stranišče »na štrbunk«, narejeno iz desk in pobarvano s pisanimi rožicami: »To pa so dekleta pobarvala.« Medtem ko se pogovarjamo, prihajajo drugi povabljeni na ta dan v naravi. Ogenj v drugi luknji že tli, dekleta (žena in hči) lupita krompir za mineštro, otroci so še malo zmedeni. Ne poznajo ne kraja, ne ljudi. Začnemo ščipati dračje na manjše kose in žagati večje veje za ogenj. Dobro se potrudimo in pihamo, kot se le da, tako da v nekaj minutah naredimo pravi pravcati ogenj in se čez čas krompir že kuha. Medtem pa poteka živahen pogovor.

Prideta še dve dekleti, ena s šestletnim sinom in se takoj spravita na delo spodaj na polju, kjer seno že prekriva polje, kjer bo krompir. Polagamo kamne, da naredimo okvir za razne poljščine. »Danes bomo sem posejali grah.« Z grabljami nežno naredimo vrste, posejemo grah, zakrijemo z zemljo, na debelo pokrijemo z listjem in vržemo na vrh veje, da grah sam spleza nanje. »Seveda, kaj se boš mučil z napenjanjem vrvic in kdove še čem. Grah sam spleza in ne splesni. Vedno tako delamo. Krompir pa posejemo kar na zemljo in spet na debelo pokrijemo s senom. Pride prav lep, debel. Samo seno mora že nekaj časa ležati, da je mokro.«

Vmes so se otroci že sprostili. Tanje sploh ni treba iskati, ker že vemo, da je nekje visoko na enem izmed dreves. Julija ima samo štiri leta, tako da si izbere grm, na katerega spleza približno meter visoko in si pri tem opraska nos, ampak to ni nič. Čez nekaj časa se z Leošem že skrivata v goščavi pred nekim »volkom«. Sploh nam ni treba skrbeti zanje.

Ko se s krompirjem skuha še repa, je mineštra narejena in se začne peči kruh pod žerjavico. Ne vem, če mi je kdaj preprost krompir s kislo repo tako teknil. Otroci tudi jejo mineštro kot če bi bila največja delikatesa na svetu. Da o povsem črnem kruhu ne govorimo. Odlomimo jim kos, odidejo z njim in se že čez nekaj minut vrnejo po še.

Vse to zveni kot idila meščanov, ki pač enkrat na leto gredo na podeželje in so ga sposobni uživat, ker ne živijo na njem vsak dan. Pa ni res. Smo skupina ljudi, ki bi rada živela povsem v skladu z naravo, saj vemo, da se da. Mnogi so to že uresničili. Zapleta se, seveda, pri državi. Parcela ni zazidljiva. Na njej stoji hiška, v kateri se da prespati, vendar jo pred rušenjem rešuje le to, da je uradno registrirana kot nekaj drugega. Čeprav je izboljšal naravno okolje, povečal biotsko raznovrstnost, ne uporablja kemičnih snovi, niti ne gnoji. Ne privozi tujih materialov, opeke, cementa, bitumna ipd. Hiško bi zgradil iz lokalnega lesa in kamna, mu tega zakonodajalec ne dovoli, ker si česa takega sploh ne more zamisliti. In vendar je prihodnost v tem. Bo Slovenija ena izmed najbolj naprednih držav v svetu ali nas bo prehitela Moldova?